V spomin Bojanu Dujiću – Pepiju

Boli še danes, že sama misel, da ga ni, pa vendar v naših srcih še zelo močno živi. Vem, da živi v vetru in v rahlem dežju jeseni. Je glas ptic, ki prepevajo spomladi in vem, da je topel sončni žarek poleti. Je diamanten lesk v snegu pozimi in je najsvetlejša zvezda v vsaki noči. Je zeleni dim, ki se iz bakle kadi in vem, da na vsaki tekmi on svoj trans gor drži. Je v refrenu pesmi, ki me vrne v dni, ko smo peli, se smejali, spomni me na naše neprespane noči.