S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Sergij Radoneški!
Vipavska 25.09.2024 | Gregor Čušin
Ko pomislim na puščavo, se mi pred očmi prikažejo slike peščenih sipin in žgočega sonca in ko poslušam pridige o puščavskih očetih oziroma puščavnikih, si predstavljam sivolase starce, ožgane kože, oblečene v lahke, preperele cunjice.
Pa vendar se pobožnim dušam, ki Boga iščejo v samoti, ta ne odkriva zgolj na pesku. Lahko bi rekli, da je iskanje Boga kot tenis, ki se igra na pesku, travi, betonu in plastični podlagi. Bog je prisoten povsod in se je pripravljen razodeti kjerkoli. Pa vendar se vsakič, ko naletim na stavek, da je »sredi gozda bival puščavnik« sam pri sebi nasmehnem, saj si predstavljam že prej omenjenega polgolega starca sredi temnega gozda. Bi bilo bolj primerno torej reči