Partizanka Milica Hiti: »Tepli so me, ker sem govorila slovensko.«

Na različnih koncih Ljubljane živita, ne poznata se, različne naloge sta opravljali v partizanih, a v njunih pripovedih je veliko podobnosti – obe govorita o lakoti, mrazu, o trpljenju tistih let. O svojih žrtvah, padlih prijateljih in svojcih. A tudi o neskončnem tovarištvu, ki je vladalo med partizani. Obe sta lepi, urejeni gospe. Nobena ne kaže svojih let, nobeni ni videti, da svojo starost zapisuje s trimestno številko. Telo se je upočasnilo, pamet prav nič.