S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti German Pariški!

Kaj naj rečem? Ne vem. Brez besed sem. Molčim. Kot bi molčal, ko bi mi kak neznanec, popolnoma tuj človek, ne vem na vlaku ali pa v dvigalu ali v vrsti v trgovini začel razlagati nekaj zelo osebnega, intimnega, bolečega, nekaj, kar se te pravzaprav čisto nič ne tiče, a se te vendarle dotika. Nekdo, ki ga sploh ne poznaš, ti izlije svojo bolečino, ker bi si rad olajšal dušo, ker ne zdrži več … in tebi se zdi, da bi moral nekaj reči, besedo tolažbe, spodbude, pa ne