Bežen trenutek bajnosti

Ker tudi je ena sama zmeda, mama – nimam glave v oblakih. Čisto pri tleh jo imam. To je pisanje: da se po praznem besedičenju spustiš tako nizko, da svet milostljivo ponudi nov zorni kot, širši pogled, sestavljen iz majhnih stvari – kosem prahu, ki nenadoma postane prostrana meglena plahta natančno v velikosti mojega očesnega zrkla. In ko pogledaš skozenj, zagledaš gosto soparo v javnem kopališču, odprtem vso noč, v Flushingu, kjer je nekoč nekdo iztegnil roko