Do zadnje strani: Nekaj istih in kakšna podobna

Največkrat (in seveda nehote) ustvarjajo občutek, da pišoči ali pišoča morda ne zaupa povsem realizaciji lastnega koncepta, čeprav se zdi, da tako zgovorni in opisni naslovi, kot je Dvajset veselih in ena žalostna, res ne potrebujejo dodatnega pojasnila. Pa ga vendarle dobijo, takega, kjer Corona poudarja, da je bil po vseh žalostnih zgodbah, ki jih je v življenju zapisal, končno čas, da poišče tudi kaj veselega – pa čeprav, ugotavlja kasneje, so vesele pripovedi