Brionske iluzije v tramvaju poželenja
Delo pred 24 dnevi
Ko sem se pozno ponoči vrnila domov, sem sedela na vrtu in se spraševala, kaj od vsega videnega mi v tej noči ne pusti zaspati.
»Stopil sem na ta otok in korakal po tej čudežni trdnjavi, ki je obljubljala še nikoli videno gledališko lepoto. Vsak zid je spomin, vsako drevo je upanje. Začenjam ponovno oživljanje energije, ki združuje razlite reke in razdejane obale. Začenjam to gledališče, da se bodo namnožile nove energije in da bodo mladi ljudje s svojo ustvarjalnostjo in novo močjo zacementirali zidove te umetniške trdnjave.« Doživela bom nekaj novega. To sem pomislila, ko sem stopila na
