Na preži
Dnevnik 25.11.2023 | Carlos Pascual Carlos Pascual
Po enajstih urah tehničnih del za pripravo dogodka – začel sem malo pred osmo zjutraj, po kavi in rogljičku na ljubljanski tržnici – sem v rahlem, a vztrajnem rosenju hodil po Trubarjevi ulici.
Ko sem se po Čopovi odpravil proti parku Tivoli, se je iz mojega telesa, medtem ko je dež poskušal prodreti vanj, izvijal izjemen občutek dobrobiti. Nasmešek, za katerega se zadnje čase zdi, da ga uspe izvabiti le ekstazi, mi je kot halogenska luč razsvetljeval nočni pohod. Enajst ur fizičnega in večinoma ročnega dela mi je dalo skorajda tako popoln občutek sreče v mesecu, v katerem mi je bilo nenazadnje dano, da sem bil med pisatelji, ki so šli v Frankfurt, in sem
