Sence nad Sežano

Izstopam iz vlaka v Sežani. Nedelja je, v vagonu iz Divače smo samo trije. Prekrasen dan, da je človek sam. V telefon pišem: Vidim svet z očmi nekega drugega človeka. Kdo bi lahko bil jaz? Svetloba skozi veje, kot ledenik. To je morda ta drugi svet. In jaz v njem pesnik. Preberem M., on pravi: »To je Kosovel.« Pravim: »Ne poznam nič boljšega. Poznaš ti?« V avli Kosovelovega doma v Sežani je klavir C. Bechstein, darilo sokrajanom z ladje Rex. Zdrznil sem se. Za