Kako umirajo vojne
Dnevnik 02.04.2024 | Nataša Kramberger Nataša
Pred dnevi sem sedela v dišečem vinogradu – v bližnjem gozdu so cvetele divje češnje, v našem sadovnjaku slive in dve ogromni hruški, salzburgarca in tepka –, ko je s sosednjega brega udaril strel s karbidom.
Koki, naš petelin, se je zravnal in umolknil, ne čisto, ampak s posebnim momljanjem v kljun, ki je v trenutku zravnalo in utišalo še vso ostalo perjad v naši gorici, kokoši, mamo kokljo in podmladek s kuricami in petelinčki. Stali so tam, povsem nepremični in nemi, veter je pihal in nosil po zraku bele cvetove češenj in sliv, vse je dehtelo po pomladi, naše živali pa so čakale na znak, ki bi jim pojasnil, ali je bilo vse skupaj zgolj šala ali pa se je zares začela
