Emil Jožef Wolfgeist: Duh in volk (Pozor, to je politična poezija!)
Vipavska pred 6 dnevi | Uredništvo
Strašni duh zašel je v škripce hude, ko po računalnikih je šaril, trinajst tisočkrat se sam udaril in kopičile so se zamude.
Ni nikogar več naš duh prestrašil, vedno bolj pa z delom je zamujal, se potem prav infantilno kujal, češ, poglejte, saj sem se »povašil«. Nisem tuji duh več, udomačil sem se in zdaj vaše sem strašilo, a ne učinkuje to slepilo, če se še tako bo zli duh pačil. Kaj, kako mi končno je storiti, da še kdo verjel bo sploh v duhove, v računalniške in v vrste nove, razočaranja ne more skriti. Od nekod potem se volk prikazal je na monitorju, z repom migal, rekel, da je Jože,
