Milanko Stričnik: Kam z nečakom? (Pozor, to je politična poezija!)
Vipavska pred dvema urama | Uredništvo
Da je obetaven, pravi genij, rekli botri so, njegovi strici, pa čeprav je čuden bil v resnici, česar krivi naj bili bi geni.
Nič ne de, saj danes je čudakov vsake vrste vsepovsod kot trave, so sklenili, je iz hiše prave, torej naj povzpne se do oblakov. So podprli ga, da se je dvignil, na piedestal so pomagali mu izdatno, za nečaka dali vse so, on pri tem ni niti mignil. In je letal, letal nad oblaki, pa čeprav na zemlji ves čas bil je, ves nebrzdan se podil je divje, zanj bili vsi drugi so bedaki. On, on sam krilatec je, oznanjal neženirano nečak povsod je, vzbujal stricem silno
