S svetnikom na ti: Ljube moje svete, malo manj svete, morda ne še čisto svete ampak verne duše!
Vipavska pred dvema urama | Gregor Čušin
Ljudje smo si naslikali nebesa kot belo oblačen in v belo oblečen kraj, kjer bomo skupaj z ravno tako v belo oblečenimi angelci prepevali glorijo, in nas ne bo nič več bolelo, nič več skrbelo, kjer bomo večno srečni in ne bomo pogrešali ničesar.
In čeprav so te predstave skorajda poganske in heretične – kajti »nihče ni šel v nebesa, razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sina človekovega« (Jn 3,13) – imajo v nečem prav, v nečem pa se motijo. Res je, da bomo prepevali Bogu v čast – saj ne nazadnje pri vsaki maši to že počnemo skupaj z vsemi nebeščani, ni pa res, da ne bomo ničesar pogrešali, kajti pogrešali bomo tiste, ki jih ne bo tam. Prav tako smo si ljudje pekel narisali kot kraj večnega ognja. In čeprav
