Janez Podgorelšek: Dogorelčev kvartir (Pozor, to je politična poezija!)
Vipavska pred dvema urama | Uredništvo
Kdo me vzel bo na kvartir, sprašuje nekdo osmojenih las brez brade, je še zame v hiši malce nade? Ali je usmiljen kdo, ki tu je? Bi morda me gospodar vzel k sebi, Tone, stari novi gazda hiše? Vstopil bi pri zadnjih vratih tiše, da me niti opazili ne bi.
So pred leti vrata pokazali v isti hiši mu, ko se je silil, da bi v njej živečim se zasmilil, prostor med seboj da bi mu dali. Je takrat pogorel, se opekel, toda trkanja še ni opustil, vedno kakšno milo bo izustil, da se ne bi mu kvartir odrekel. V hiši tej o njem so glasovali, ali naj se vzame ga pod streho, toda kdo bo zanj spet plačal ceho, taki kot je on, so dosti stali. Nova hiša je bila, a škode so ji takšni tiči povzročili toliko, da res se jim ne smili,
