S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Bonaventura!

Tvoje ime zveni tako prijetno, kot da me greje toplo sonce in pihlja nežen vetrič … kot da poslušam šumenje valov in mi ni nič hudega … Tvoje ime, je kot ime kakšne ladje! Tole sem zapisal, potem pa se mi je to, kar sem zapisal zazdelo precej resnično … nek droben spomin se je prižgal v daljnem kotičku mojih možganov … in po minutki razmisleka pa prav nič več, sem se spomnil, da dejansko poznam ladjo, ki se imenuje Bonaventura. Ali: se je imenovala. Ne vem, kako