Kozmos kot stališče
Dnevnik pred 9 dnevi | Diana Pungeršič Diana
Ob poeziji Miklavža Komelja je vselej težko in hkrati lahko.
Izjava se zdi nesmiselna, v resnici je tavtološka, oponaša naslov pesnikove najnovejše zbirke, ki izpostavlja podobno (navidezno) ambivalenco. Zakaj težko? Ker se skuša prebiti tja, kamor se (sodobni/odtujeni?) človek sicer prebija le mukoma – v stanje absolutne potopljenosti v življenje in posledične pomirjenosti, ki ni stanje ega, temveč bivanje v razgaljeni protislovnosti: »Vsaka pot / pelje v obe nasprotni si smeri hkrati.« V protislovnosti, ki ni miselno ali
