Sto let po Gaudíjevi klavrni smrti bo papežev obisk arhitekta še za korak približal svetništvu
RTV Slovenija pred tremi urami | A. J.
Ko je 7. junija 1926 Antonia Gaudíja na njegovem dnevnem sprehodu zbil tramvaj, mu mimoidoči niso ravno vneto priskočili na pomoč; sklepali so, da gre za klateža. Ko so ga naslednji dan v bolnišnici vendarle prepoznali, je bilo prepozno, da bi okreval.
Zadnja leta življenja se je Gaudí v celoti posvetil "katedrali revnih", kot so številni imenovali monumentalno baziliko Svete družine. "Moji dobri prijatelji so mrtvi, nimam ne družine ne strank, nobenega premoženja ali česa drugega," je priznal v pismu svojim sodelavcem. "Zdaj se lahko v celoti posvetim Cerkvi." Celo spal je v skromni sobici na gradbišču bazilike. Kar nekaj časa po arhitektovi smrti so bila Gaudíjeva dela v očeh stroke precej nepriljubljena:
