Quo vadis, Slovenija?*
Delo 08.01.2023
Niti za hip se več ne znamo postaviti v kožo drugega, vse, kar vidimo, smo le mi sami. Jaz, povsod samo še jaz.
Prva letošnja kolumna bi morala biti najbrž na moč optimistična, razveseljujoča, s pogledom, uprtim v rožnato prihodnost. Bojim se, da bo zgolj slednje, in v tej vrstici se opravičujem vsem, ki si želite optimizma. Ta svet namreč postaja čuden. Morda tudi jaz z njim, ne vem. Preseda mi zlagani optimizem. Izgubljamo, kar so se še včeraj zdele samoumevnosti. In na nekaterih področjih stopamo nazaj v čase, ki jih sicer nismo doživeli, a sem prepričana, da si tega niti
