To je moj pogum
Domžalec 19.09.2021 | Miomira Šegina
To je moj pogum Da živim kot bi nič vedela Da verjamem vase, prekrasno Sebe Da ljudem podam roko, iskreno in brez strahu Kot da nobeno človeško bitje ni nikoli Prizadelo drugo.
Končno prvi septembrski dež. Potrebovali smo ga, da bi napojil zemljo in umil nesnago v naših glavah, ki so postale pretežke od strahu in pričakovanju konca. Zdi se kot da poleg korone ne obstaja nič več, z njo vstajamo in se preštevamo, se ji izmikamo, jo tehtamo in jo jemo kot strup brez katerega bi ne preživeli. Grdi časi, ustvarjeni za bolezen telesa in duha. Pritisk ustvarja odpor in upor, letijo granitne kocke in se jim vračajo gumijasti naboji – eni proti
