#kritika Nič ni večno razen večnosti

Sprva ni jasno, kdo ali kaj govori. Tisto, kar prihaja, je množica polnih, bolečih, črnih trebuhov, ki se raztrga ob ostrem gorskem skalovju, da se zabliska in zagrmi, kot se je že dogajalo, se dogaja in se še naprej bo. Nekoliko kasneje se zboru priključijo drugi glasovi, ki zatrjujejo, da so tam, kjer so, že od zmeraj in bodo tam še naprej, »ker ni začetka in ni konca« in »zgodba ene je zgodba vseh«. V nasprotju s klepetavostjo nevihtnih oblakov in črnih trobent