Pokanje samotne hiše
Delo 27.01.2024
Tu ni karija in ni mečev, ni Rothka in ni Churchilla, je pa tisto, kar nam pospešeno in vse bolj kritično primanjkuje. Je tišina. Je tihota.
Prišlo mi je v navado, da prelomnice izpisujem tu, v pričujoči rubriki, ki kliče po drobcih vsakdana, po okruških iskrenosti, kakršno si najlažje delijo popolni neznanci (znanci morajo za takšno iskrenost navadno umakniti pogled). Kajti novinarji smo roke brez obraza, vsaj v večini, takšni so po večini tudi bralci; kar nas druži, je beseda. Zato – Kot najstnica, ki je odraščala na vasi, sem si z mladostniškim pogumom, ki meji na neumnost, želela oditi v večje