Ni logično

V letu dni se mi je uspelo naučiti prav toliko cirilice, da sem se leta pozneje prebil skozi jedilnike v Kijevu, ne da bi naročil vampe, pa da se mi je preko Romanije uspelo prebiti do Goražda, ne da bi zavil v Mrdušo Donjo. A že v tistem času sem slutil, da materinščino, ki je vmes razpadla na štiri različne, meni bolj ali manj tuje jezike, obvladam le pasivno. Ko sem pri skoraj tridesetih prvič v srbohrvaščini na odru spregovoril o literaturi, družbi in politiki,