Učenje je kot dihanje: 40 let Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje
Necenzurirano pred 22 dnevi
Ko je leta 1984 dr. Dušana Findeisen, danes andragoginja, takrat pa mlada profesorica francoščine, začela razvijati jezikovne programe za življenje starejših in poučevati starejše, so se ji nekateri smejali, češ kaj se vendar gre, saj »ta stari« ne bodo več potrebovali novega znanja. Tedaj so namreč že tisti nad petdeset in šestdeset let veljali za bolj ali manj odpisane, nezanimive, bolne in sitne. Od njih se je pričakovalo, da čim bolj nevidno, nezahtevno in molče čakajo na konec življenja.
Naša sogovornica trdi, da če ima človek, pa ne le starejši, premalo časa, to ni dobro; če pa ga ima veliko, se lahko rodijo dolgočasje in brezciljnost, občutek nevrednosti in slaba samopodoba. »Prosti čas ni zgolj dosežek, dobrina ali nekaj pozitivnega. Lahko vodi tudi v alkoholizem, nezadovoljstvo, bolezen itd.,« meni dr. Findeisen, danes zunanja izvedenka Evropske komisije za izobraževanje starejših v Bruslju, kjer raziskujejo tudi stereotipe, ki jih naša družba
