V spomin Valentinu Kokalju, 13. del
Gorenjski glas 10.03.2024 | Danijela Bakovnik
Pa vendar je Albinca v svoji notranjosti, globoko v sebi, vse življenje pogrešala svoje rodne starše, še posebno mamo, o kateri so ji sorodniki in znanci povedali še mnogo manj kot o očetu.
In kakor njen oče je tudi ona svoje najintimnejše misli in spoznanja rada oblikovala in zapisovala v pesmih; kar nekaj jih je posvetila tudi svojim staršem. Tako v eni izmed njih, ki jo v nadaljevanju navajamo, opisuje svojega očeta, kakor so ji ga predstavili drugi in kakor je njegovo podobo in še močneje izgubo občutila sama. OČE Komaj tri leta sem štela, ko mi je usoda kruta te vzela, strašne vojne bil je to čas, ki se je zgrnil nad nas. Še nekaj časa sem te
